Ko se je Obnova dodobra razvila, je bilo smiselno, da se ji pridruži še projektivni biro, saj sta stroki v tesni povezavi. Takšno sodelovanje pripomore k hitrejšim rešitvam projektov in izdelkov, s kadrom iz gradbenih konstrukcij (statike) in kadrom arhitekture se spopademo z vsakim tipom objekta, od industrijskih infrastrukturnih stanovanjskih objektov, pa vse do zunanjih ureditev in notranjega oblikovanja. Izdelamo vse vrste projektne dokumentacije od idejne zasnove do izvedenih del.

Temeljna ugotovitev, nujna za razumevanje in načrtovanje arhitekture je, da arhitekturna delo vedno nastaja v okviru nekega konteksta, oziroma tako imenovane projektne naloge. To pomeni, da mora naročnik najprej premisliti o lastnih potrebah in željah ter zmožnostih na podlagi katerih se določi smernice za nadaljnje dela. Arhitekt v samem procesu načrtovanja iz le-tega izhaja pri svojem delu pa skuša z naročnikom doseči najboljšo rešitev skladno z njim.

V letih našega delovanja smo navezali poslovne stike s projektanti spremljevalnih dejavnosti v arhitekturi, in sicer elektro, strojni, tehnološki, komunalni inženirji, izdelovalci elaboratov za požarno varnost, hrup, itd… Tako da lahko kot odgovorni vodje projekta prevzamemo celovit sklop, potreben za nek projekt.

Vrste projektne dokumentacije >>

 

Vsako arhitekturno delo je neločljivo povezano s prostorom in časom, v katerem nastaja, kontekst pa je skupek pogojev, ki vplivajo na proces projektiranja arhitekture. Razumevanje le-teh je za načrtovanje arhitekture bistveno, kar je moč doseči s poglobljeno analizo lokalnega in globalnega konteksta. Preden v prostor posegamo, moramo razbrati, kaj je tam že prisotno, kaj tam že obstaja, da lahko v njem razvijemo arhitekturno rešitev. Kontekst je najpomembnejši izhodiščni material za koncept arhitekturnega dela: na podlagi konteksta arhitekt razvije arhitekturni koncept ali idejo.

Dobra arhitektura odpira nove možnosti in izzive. V najstarejšem arhitekturnem zapisu De Architectura (Deset knjig o arhitekturi) je rimski vojaški arhitekt Marcus Vitruvius Pollio že leta 15 pr. n. št. zapisal, da mora biti vsaka gradnja zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: trdnosti (firmitas), lepote (venustas) in uporabnosti (utilitas). Dobra arhitektura bi morala imeti povsod po svetu enake predpostavke. Je več kot samo lupina, saj presega tisto, kar vidimo z očmi. Dobra arhitektura preživi modna obdobja, postane trajna, je premišljeno umeščena v prostor, mora biti okoljsko prijazna in zasnovana z občutkom za potrebe uporabnika, mora biti tudi energetsko varčna med celotnim procesom načrtovanja in svojega obstoja. Je zgodba, ki nastane med arhitekti in ostalimi snovalci, investitorji in uporabniki, govori nam o odnosu do okolja, tradiciji, simbolih, ustvarjalnosti, izvirnosti, občutkih, vsebini, funkciji, časovnih značilnostih, oblikah in strukturah, površinah in barvah ter svetlobi in senci. Kakovostno zgrajene stavbe in inženirski objekti so tisti, ki upoštevajo tipologijo okoliških hiš, značilnosti lokacije in potrebe uporabnikov. Stavbe morajo biti zgrajene trdno, materiali morajo biti trajni, okolju prijazni in prijetni na dotik. Prostori znotraj stavb bi morali biti razmeščeni tako, da se njihova uporabnost smiselno dopolnjuje, prijetnejši so, če so svetli in naravno prezračevani. Zaradi enotne podobe celotnega naselja morajo biti oblike stavb, materiali in barve fasad usklajeni s tipologijo stavb v naselju (opredeljeno z veljavnimi prostorskimi akti), medtem ko je lahko notranjost posamezne stavbe oblikovana po okusu posameznika. Zelo pomembno je, da vse javne stavbe, skladno z veljavnimi predpisi, zagotavljajo neoviran dostop, vstop in uporabo tudi ljudem s posebnimi potrebami. Glavni izziv, s katerim se sooča arhitektura danes, je trajnostno načrtovanje, ki stremi k izboljšavam in novostim. Gradnja bi morala postati bolj prilagojena podnebnim in drugim hitrim spremembam današnje družbe ter upoštevati različna znanja in inovacije.